Lado Ambrožič, dobitnik viktorja za življenjsko delo 2016

Eden najbolj pronicljvih RTV-novinarjev stare šole, znan po svoji doslednosti, poštenosti, resnicoljubnosti, novinar s spoštovanja vredno karierno potjo in vrhunskimi novinarskimi dosežki, ki pa v vlogi varuha gledalčevih in poslušalčevih pravic na RTV Slovenija ni zdržal ves mandat. Rojen polemik in radoveden izpraševalec. Tak je bil tudi do svojih gostov v kultni oddaji Intervju. Letošnji dobitnik viktorja za življenjsko delo, Lado Ambrožič

Iskrene čestitke ob priznanju, gospod Ambrožič. S kakšnimi mislimi ste sprejeli novico o viktorju za življenjsko delo?
Moram reči, da na kaj takega nisem nikoli računal. Ni bilo nobenih tovrstnih indicev v medijih, ki me nekateri med njimi celo nenehno napadajo, zato res ne bi pričakoval tako prestižnega priznanja. Da, zelo sem bil presenečen. Kasneje sem zato tudi razmišljal, kdo bi si ga zaslužil, in prvi je bil v mojih mislih Aleksander Čolnik. Žal ga ni več med nami. Bil je mojster intervjuja in imel sem srečo, da sem enega od svojih zadnjih intervjujev posnel prav z njim.
Ali sem si priznanje zaslužil ali ne, ne vem. Mi pa veliko pomeni, da sem se znašel med dosedanjimi prejemniki, samimi velikimi imeni slovenske estrade: Bojan Adamič, Jože Privšek, Avseniki, Tof, Cavazza, Svetlana Makarovič, Elza Budau, Jurij Gustinčič, Jože Hudeček, Tone Vogrinec, Milena Zupančič, Rifle, Mito Trefalt in drugi.
Morda ni prav začeti na koncu, ampak ali ste eden od tistih, ki odhod v pokoj sprejmejo kot karierno nagrado, ali ste se zaskrbljeno vprašali, kaj pa zdaj?
Kaj pa zdaj?! Jaz bi še delal. Menim, da imam pri svojih letih dobro kondicijo, a so predpisi taki, kot so, in mi tega ne dopuščajo. Sicer sem imel mandat varuha pravic gledalcev in poslušalcev še eno leto, a si tega nisem želel nadaljevati. Od te funkcije sem veliko pričakoval, in ker se vsake stvari lotim resno, sem naletel na ovire. Čeprav sem to delal dobro in dosledno, me RTV-hiša v tem ni podpirala. Izgubil sem voljo, motiv, ko mojih natančnih letnih poročil niso hoteli objavljati. Lahko rečem, da sem odšel s cenzuro v obeh hišnih medijih, čeprav je programski svet moje slovo pospremil s stoječim aplavzom.
Tudi ko smo se nazadnje pred nekaj meseci pogovarjali in ste omenili, da odhajate v pokoj, je bilo že zaznati, da je v ozadju nekaj grenkega.
Če vidiš, da je tvoje požrtvovalno delo brezpomensko, je bolje, da greš. Ob tem so mi nekateri drugi mediji posvetili veliko pozornosti, ko sem najavil svoj odhod, tudi vaša revija. Na Radiu 1 me je takrat Boštjan Romih povabil v svojo nedeljsko oddajo in mi posvetil kar dve uri programa, pred tem Ali Žerdin v Portretu tedna v sobotnem delu. Pa enourni televizijski intervju Aleša Pregla na mariborski NetTV, intervju v reviji Zarja. Na Radiu Slovenija bi bilo kaj takega nemogoče. Hišna medija nista objavila niti vestičke o letnem poročilu.
Ste imeli predajo poslov?
Ilinki Todorovski, da. Za primerjavo, da takrat, ko sem jaz nastopil to funkcijo, predaje poslov od moje predhodnice ni bilo.
Januarja ste tako zapustili svojo veliko ljubezen, dvainštirideset let ste bili zvesti TV Slovenija. Bi lahko temu rekli usodni odnos?
To je moj, pogojno rečeno, celo prvi dom, ne samo drugi. Veliko sem se selil v življenju, nikjer nisem živel več kot dvajset let, a tukaj na Kolodvorski sem jih preživel dvainštirideset. To je velika vez. Zdaj sem jo končal. Poslovil sem se od te hiše in zgodbe je konec.
Kaj je imela televizija, da vas je tako prevzela in zapeljala?
Izraz. Odmevnost. Pred tem sem deset delal let na radiu. Bil sem dober poročevalec, komentator, lahko rečem, da je bil takrat Radio Ljubljana boljši od takratne televizije. Potem sem pa zaradi nerazumnih, politično motiviranih kadrovskih sprememb prišel na televizijo in tam spoznal prej nesluteno: en komentar, ki ga prebereš v kamero na televiziji, ima odziv neverjetnih razsežnosti. Ljudje te poslušajo, gledajo, prepoznajo, nekateri tudi bojijo … S slednjim mislim predvsem na gospodarske in politične veljake, ki niso bili navdušeni nad mojo dobro informiranostjo in ostrino komentarjev.
Zdaj se nikogar ne bojijo …
Kje pa! Oni vse obvladujejo, njihov PR je popoln, v javnost pridejo le informacije, za katere oni to želijo.
Mi je pa všeč, da se končno oblikujejo novinarske skupine, ki gredo dlje. Ki raziskujejo, si drznejo kopati za informacijami. Tega je veliko let primanjkovalo. Če bi to imeli že prej, se nam ne bi zgodilo, da bi nam plenilci ukradli državo, ker jim nismo gledali pod prste. Seveda smo živeli v dobri veri, da vsi delamo dobro. Z demokracijo so prišli na vodilna mesta ljudje, ki so bili videti kot mi, a so hitro ugotovili, kje je denar in kako se krade. Saj so si tudi v prejšnjem režimu funkcionarji marsikaj privoščili, a ne toliko kot zdaj, to zagotovo ne.
In čeprav danes mediji težko stopijo komu na prste, imajo po drugi strani izjemno moč. V tej “sedmi sili” opazujemo nove generacije, do katere smo zelo kritični, a ta moč še kar obstaja.
Izjemna je. Pomembno je, kdo vodi raziskovalne novinarje. Če so to pravi vodje, ki znajo spodbujati in učiti, so lahko uspešni. Recimo skupina mladih novinarjev raziskovalcev pod vodstvom Lidije Hren, takih skupin bi moralo biti več. Ob tem mora biti tudi “štimung” pravi, spodbuda odgovornega urednika, direktorja televizije.
Ko so razkrili umazano ozadje pri nakupih zdravstvene opreme, so bili nad njihovimi dognanji vsi osupli, zgroženi, ministrica se je sprenevedala in se čudila, kako da je to mogoče. Ampak vsi so vedeli, a bili tiho, dokler se tema ni odprla na televiziji.
Ste vi čutili to televizijsko moč?
Da, sem, ko sem se sam lotil takšnih tem. Ko sem delal kot komentator na televiziji, voditelj oddaj in potem deset let kot odgovorni urednik. Nam je uspelo celo zamenjati ministre. Odkrivali smo nečista ozadja gospodarstva, politike in imeli smo res izjemno moč. A seveda je imela oblast vendarle več moči, da so nas ustavili in na koncu razbili …
Sam predsednik države mi je v devetdesetih letih ob neki priliki rekel, da je že vnaprej nervozen, ker nikoli ne ve, kaj bo v soboto v Utripu. Že to veliko pove.
Takrat ste na noge postavljali informativni program na TVS.
Z mlado ekipo in tistimi, ki so želeli sodelovati. Večina nas je bila na televiziji že od prej, s tem mislim, da so bili v času nove politične ureditve tudi nekdaj simpatizerji prejšnje. A večinoma so nam stali ob strani. Lepe spomine imam na Nino Komparič, Lidijo Hren, Aleksa Štakula, Franja Mavriča, Draga Bulca, Barbaro Zrimšek, producenta Jožeta Cegnarja in seveda na mlado ekipo, v kateri so bili med drugimi Uroš Slak, Petra Kerčmar, Nataša Pirc, Rajko Gerič, Sašo Pavkovič, Aleksandra Klinar. To so bili mladi zagnani ljudje, ki so pomladili, prevetrili staro televizijo. Bili smo močna, avtonomna in uspešna ekipa, ki pa je marsikomu prekrižala načrte. Zato so nas kasneje razhajkali. Ni bilo le to, da so odstranili mene. Nekatere so predčasno upokojili, nekateri so šli k drugim televizijam.
Večina Slovencev pa vas še vedno v prvi vrsti takoj poveže z intervjuji, tistimi zanimivimi, analitičnimi in neposrednimi pogovori v oddaji Intervju.
Začel sem jih že, ko sem nastopil mesto urednika, saj je bilo za službo samo urednikovanje premalo. Tako sem delal Omizja in Intervjuje, saj sem vedel, da ne bom večno urednik. In nabralo se jih je okoli dvesto petdeset. Začel sem z odstavljeno predsednico hrvaške vlade Savko Dabčević, ki po oddaji kar ni mogla domov, saj so telefoni zvonili še eno uro in so gledalci želeli govoriti z njo, tako navdušenje je bilo. Potem je prišel Milovan Đilas – izjemen intervju, izpostaviti je treba tudi tistega z Jožetom Pučnikom in kar dvakrat s tržaškim pisateljem Borisom Pahorjem, nevrokirurgom Vinkom Dolencem, igrivim pesnikom Tonetom Pavčkom, Cirilom Zlobcem, Tarasom Kermavnerjem … V Intervju je prišel tudi domobranec Vinko Levstik, kar je sploh mnoge dvignilo na noge: Ambrožič v studiu z domobrancem?! Pa to še ni bilo vse, prišel je tudi slovenski četniški vojvoda Uroš Šušterič.
Vsi ti ljudje so vas iskreno zanimali. Ne glede na to, kaj ste sami menili o njih.
Svoje mnenje v Intervjuju sem vedno povedal, kar so mi mnogi očitali, češ da jih moje mnenje ne zanima, da lahko le sprašujem. Zanimajo me zgodovina, usode, osebne zgodbe. In vsi po vrsti so mi zaupali, kar je bilo zame in za gledalce veliko zadovoljstvo. Kermavner mi je celo rekel, da bo napisal knjigo o meni in mojem očetu. So pa prišli v oddajo tudi ljudje, ki so prišli le z namenom političnega marketinga. Niso prišli na iskreni pogovor, pač pa so imeli svojo računico.
Nekoč, še daleč pred predsedniško izkušnjo, mi je še pred uvodom v oddajo Borut Pahor rekel: »Govoril bom politično.«
Sicer nisem bil oster spraševalec, a ko sem videl, da me kdo hoče izkoristiti, je bilo konec moje pregovorne prijaznosti.
Se je zgodilo, da je kdaj kdo želel zapustil studio?
Ne, sem si ga pa jaz želel (smeh). To se ni zgodilo, jih je pa bilo kar nekaj, ki so bili po oddaji jezni name, tudi eden od predsednikov države pa zunanji minister.
Bi lahko rekli, da ste imeli izjemen privilegij dobiti v fotelj vse te osebnosti?
Da, se strinjam. Ker je bila v tistem obdobju Intervju edina taka oddaja, sem imel z njo veliko moč. Ko sem jo uvedel, se je sicer po TV-hiši govorilo, češ, poglej ga, frajerja, kakšno oddajo si je naredil. A prijela se je, še zdaj Intervju teče. Lepo so uspele tudi oddaje Očetje in sinovi in Družinske zgodbe.
Še pred nekaj meseci ste nam povedali, da ste deloholik. Nekaj tednov za tem ste šli v pokoj. Kako po tem živi deloholik?
(smeh) Si kar najdem delo okoli hiše. In delam veliko fizičnih stvari, za katere prej nisem imel časa, na srečo imam dobro kondicijo. Prav zaradi tega zdaj nekaj časa miruje tudi pisanje, skratka knjiga, ki sem jo napovedal, je še vedno na čakalni listi.
Razmišljal sem tudi, da bi pisal za kak časopis kolumne ali komentarje, a ko so mi povedali, koliko bi mi bili za kaj takega pripravljeni odšteti, me je minilo. Saj bi pisal tudi zastonj, ampak ko dojameš, kako je novinarsko kot seveda intelektualno delo razvrednoteno, se zamisliš. Poglejte, za dobro kolumno pišeš, razmišljaš in zbiraš podatke gotovo tri dni, na koncu je to vredno petdeset evrov. Če pa vprašaš drugorazrednega obrtnika, koliko stane ura njegovega dela, je spoznanje, kako je novinarsko delo razvrednoteno, strašno.
(Najin pogovor prekine telefonski klic, ob koncu katerega gospod Ambrožič še omeni sinočnjo nogometno tekmo lige prvakov.)
Torej tudi nogomet spremljate?
Da! (smeh) Rad spremljam šport, zdaj imam tudi za to čas, a sem ob tem začuden. Gledam in ne morem verjeti, da v najbolj slovitih nogometnih klubih igrajo igralci, ki ne obvladajo “zanata”, ki se bojijo žoge, namesto da bi prestrašili nasprotnika. Zdi se mi, da so za milijone kupili mačke v žaklju. Začudeno opazujem fenomen zadnjih mesecev – NK Barcelona je doživela totalen padec, naša Olimpija prav tako, tenisač Novak Đoković – enako pa Peter Prevc. Kot pred leti politična stranka LDS … Izjemni športniki v tem letu doživljajo katastrofo. So zgubili motiv, so se bolj kot s športom začeli ukvarjati z lastno promocijo, so v klubih le funkcionarji igrali svojo igro?
Kako pa se aktivno ukvarjate s športom?
Če bi še bil mlad, bi igral nogomet. Rad ga imam in mi je žal, da se nisem več ukvarjal z njim. Zdaj igram tenis in sem, zdi se mi, za svoja leta zelo dober. Nabiram in ohranjam kondicijo, tudi z delom okoli hiše. Žena me spodbuja, da naj sedem in vendar napišem, kar obljubljam, jaz pa pravim, da ne morem ob lepem vremenu sedeti v hiši, ko me pa zunaj čaka kopica opravil. In kramp, lopata in žaga. (smeh)
Knjiga torej … To je projekt, ki ste si ga zadali ob odhodu v pokoj. Kaj želite povedati?
Ko sem prijatelju dr. Igorju Bartenjevu povedal, da bom napisal knjigo, saj sem veliko doživel, tudi grdih stvari, imam veliko dokumentacije …, mi je rekel: “Zanimivo, veš, imam sorodnika, ki je tudi napisal knjigo, da bi si dal duška, a prebral je ni nihče. Nam jo je vsem tudi podaril, a je, priznam, nisem bral.” Takoj sem ugotovil, kaj mi hoče povedati.
Ampak moja poanta ni v maščevanju malega Kitajčka, pač pa resna pripoved o tem, med drugim, kako si hoče politika podrediti medije. Kako so si hoteli podrediti mene in medij, kaj vse so poskušali. Ko so me odstavili z mesta odgovornega urednika, so si za to prizadevali tako levi kot desni, in ko jim je uspelo, so pobalinsko proslavljali moj odhod v avli parlamenta. Jaz in moja ekipa smo bili kritični in smo jim gledali pod prste, tega niso prenesli. Televizijo so razumevali kot nekaj danega za njihovo medijsko podporo. Neki znanec blizu vladajoče stranke mi je zaupal: odstavili te bodo, ker hočejo na volitvah zmagati ne stoodstotno, pač pa dvestoodstotno. In tudi so. Potem pa so se razleteli in ne bodo se pobrali nikoli več.