Janez Hočevar Rifle

Dobitnik viktorja za življenjsko delo 2010

Je eden redkih, ki bi ob reviziji življenja kljub klobasam, ki jih je skoraj ponižujoče prejemal namesto poštenega plačila, ravnal enako, ostal zvest svoji intuiciji in predvsem sebi. »Jaz sem dal vse od sebe,« je povedal pred sedmimi leti na podelitvi viktorja za življenjsko delo v Cankarjevem domu in požel še večji aplavz z drugim stavkom: »Ta nagrada mi bo v veliko spodbudo in izziv v prihodnje.« In ni se motil.

Sledi ste pustili tako v gledališču, radiu, filmu, muzikalu in operi, v svojem življenju pa ste prejeli številne nagrade; tri sarajevske zlate vence, konec 70-ih let ste ustvarili Millerja v igri Spletka in ljubezen (Mestno gledališče ljubljansko), Jermana v Hlapcih (Mestno gledališče ljubljansko) in Fausta v Don Juanu in Faustu (Drama SNG Maribor) ter za vse tri vloge leta 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada, potem Borštnikov prstan, viktorja za življenjsko delo. Že v začetku šestdesetih let ste se vpisali na AGRFT in diplomirali šele leta 1991. Zakaj tako pozno?
Takrat so me na omenjeni akademiji želeli vzeti za profesorja dramske igre, pogoj pa je bila seveda diploma.

Povsem razumljivo, a zakaj ste toliko let z njo odlašali?
V času mojega študija smo menili, da diplomirajo samo tisti, ki so za »en drek« igralci. Tisti, ki smo bili dobri, smo dobili angažmaje, posel, delali smo kariere, se razvijali … Mahanje naokoli s tistim »pildkom«, torej diplomo, je bilo povsem odveč in skoraj žaljivo. Zdelo se nam je absurdno imeti potrdilo, da smo naredili ali obiskovali eno tako umetniško šolo. Stvari so se do danes seveda korenito spremenile.

Kako pomembno je biti diplomant AGRFT, če se želiš ukvarjati z dramsko, televizijsko igro? Danes je igralec že domala vsak, mar ne?
Zelo! Če ne zaradi drugega, ker človek osvoji veščine, kot so dikcija, interpretacija, umetniška beseda, gib, ples. Zagotovo je možno igrati tudi brez AGRFT, a bojim se, da vsi niso kos zahtevnejšim karakternim vlogam. Razumem mladino, ki želi razvijati svoje potenciale, se udejstvovati v igralstvu, četudi ji ni uspelo opraviti sprejemnih izpitov, a žal ni dovolj kruha, s katerim bi lahko nasitili več kot tistih nekaj najbolj talentiranih. Iz leta v leto je konkurenca na sprejemnih izpitih hujša.

Pa tujina?
Zaradi nje niso boljši igralci, zagotovo jim je težje stopati ali priti v institucionalna gledališča. Ko se vrnejo, so znova na začetku. Žalostno.

Vi ste v SNG Dramo prišli samozavestni, polni elana in želje po umetniškem ustvarjanju, kajne?
Že med študijem sem kot osvetljevalec in statist začel delati v Drami. Drži, vabila med igralsko zasedbo pa sem se strašno razveselil, a dve leti sem postopal po kotih, stal v tišini, statiral in se razveselil vsakega stavka, če sta bila dva, je bil čas za slavje. Danes mladi, neizkušeni igralci na velikih odrih začno z glavnimi vlogami. Meni so hitro pristrigli peruti.

Dramo ste – tako, kot je ona vas – po osmih letih vendarle postavili v kot. Kaj se vam je tako priskutilo, da ste odšli na svobodo?
Najslabši igralci so sedeli v umetniškem svetu in drugim krivično krojili usodo. Ne vem več, kako je bilo, socializem, samoupravljanje ipd. Vsake toliko sem prišel na oglasno desko pogledat, ali sploh kje igram. Bilo je zelo hudo, in kar je najhujše, ni imelo zveze z umetnostjo, z mojim delom. Vse, kar sem imel, je bila tako imenovana zagotovljena služba, jaz pa sem želel pokazati, da znam in zmorem še kaj več kot v predstavi držati prapor. Pogosto sem samo ždel. In potem sem leta 1974 (od)šel. Hvala bogu, sicer me danes ne bi bilo več med živimi. Zapil bi se, tako kot mnogi, ki so vztrajali. Seveda je doma in v gledališki srenji završalo …

Zagotovo ste slišali, da se igrate z belim kruhom, kajne?
Bil sem prvi in dolgo časa edini, ki si je upal na svobodo in v njej vztrajal 25 let. Sicer sem imel status umetnika, ki sem si ga zaslužil z nagradami, ki se jih je do takrat nekaj vendarle nabralo, a vseskozi sem delal preko avtorskih pogodb, ki takrat niso bile tako obdavčene kot danes. Če me akademija ne bi bila povabila v svoje vrste, pokojnine verjetno ne bi dočakal.

Vseskozi ste bili nepogrešljivi na gasilskih veselicah, tombolah, na Moped Showu, Podarim-dobim in podobno. Niste imeli toliko pameti in varčevali, recimo za vsak slučaj, za zrela leta?
Takrat je bilo še tako, da so ti gasilci dali jurja, liter vina in pol klobase, pa smo delali cel večer, pogosto tudi v blatu, požrl sem veliko »sranja«. Vseeno sem poskrbel, da sem vsako sezono odigral vsaj eno resno vlogo v gledališču. Da bi varčeval, kje pa sem si upal misliti, da bom tako dolgo tlačil zemljo? Pa tudi sicer sem imel relativno hitro veliko družino, štiri fante, za katere je bilo treba poskrbeti.

Kdaj ste torej začeli spoštovati svojo pojavo, postavljati spodobno ceno? Ne nazadnje smo vas že poznali iz Naočnika in očalnika, Kavarne Astoria, Goslača na strehi in po številnih drugih resnih gledaliških vlogah …
S projektom Podarim-dobim, ko je postalo jasno, tudi gledališki srenji, da biti del televizijskih oglasov ni sramotno. Akcija zbiranja sredstev za slovenske smučarje je trajala dobro desetletje in ljudem sem verjetno gledal ven že iz vsakega televizorja, multipraktika, smučarskih čevljev in hladilnika. Počasi sem začel spoznavati, da kakšen projekt lahko tudi zavrnem, rečem ne.

In Podarim-dobim?
Z novonastalo državo in novim davkom na nagrade se je akcija izpela, pa tudi mi verjetno, čeprav je Jure Apih pisal vrhunske scenarije. Bilo je res lepo obdobje.

Nekaj mesecev nazaj ste se srečali vsi, ki ste bili del te akcije, mar ne? Kako je bilo?
Imeli smo kosilo, obujali spomine, nemalokrat pa se je bilo treba še enkrat predstaviti, saj se nismo več poznali. Leta so terjala svoj davek. »Kdo si že ti?!« je bilo kar pogosto vprašanje. (Smeh.)

No verjetno se spomnite oktobra 2010, ko so vam za življenjsko delo podelili Borštnikov prstan, najvišje nacionalno priznanje za igralsko umetnost, in marca 2011 viktorja za življenjsko delo. Sta ti nagradi prišli prezgodaj, nemalokrat se je zgodilo, da so nagrade ljudje prejeli tik pred smrtjo?
Spominjam se klica Milene Zupančič, bila je v žiriji za podelitev jubilejnega 40. Borštnikovega prstana, ko sem, nič hudega sluteč, sprehajal svojega psička. Sporočila mi je, da sem dobitnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Moja prva reakcija je bila, imate morda kakšne zdravniške izvide, za katere še ne vem? Ga bodo na prst nataknili posthumno ali bom zdržal ta dva meseca in si ga nataknil sam? (Smeh.)

Na podelitvi ste dejali, da niste ravno konstanta za prstane, poročnega ste si namreč nadeli že trikrat, a ga tudi dvakrat sneli? Zakaj prva dva zakona nista bila uspešna?
Pojma nimam, očitno nismo bili za skupaj, iz tega pa nikoli nisem delal tragedije, čeprav včasih ni bilo najlažje. In ja, zagotovo čas celi rane, prah se je polegel. Pomembno je, da mi je uspelo ohraniti in splesti pristne vezi s sinovi, da so pristne prijateljske vezi spletli tudi vsi štirje bratje.

Skupaj menda radi kuhate, še posebno velik specialist ste za krače, kajne? Navdih za kuhanje, peko, žar … iščete v številnih kuharskih oddajah?
Ne samo za krače, ampak tudi za bolj fine dele mesa. Kar pa zadeva kuharske oddaje …, ob njih dobim rdečke, zdi se mi, da poneumljajo.

No, če sva iskrena, poneumljajo tudi kakšne slovenske nadaljevanke, kajne? Kako slabo ali dobro je za igralca z zvenečim imenom nastopati v taki, ki ji ni videti konca?
Ja, igralci smo čudne živali, ki nenehno želijo delati. In če so bile včasih priljubljene humoristične nanizanke, spomnimo se Naše male klinike, danes vlečejo zapletene zgodbe, ki jih piše življenje. Seveda sem okleval, a scenariji štirih Slovakinj so tako neverjetno prepričljivi in profesionalni, da že ob branju današnjega komaj čakaš, kaj se bo zgodilo v jutrišnjem.

Kaj vas je nazadnje vendarle prepričalo?
Vloga. V Usodnem vinu namreč igram Ivanovega tasta Mattea Ruganija, simpatičnega pradedka, ki nenehno nekaj kuha, reže, je neke vrste katalizator, ki je prišel pomagat skrbeti za otroke ob smrti svoje hčerke Marie. V opisu vloge je pisalo, da sem poln modrosti, skrbim za dobro vzdušje, s čimer se mi ni bilo prav nič težko poistovetiti. Pa sem si rekel, zakaj pa ne …

Vino verjetno ni bilo za vas nikoli zares usodno, tudi zato, ker pravite, da imate strašanskega mačka.
Rad imam kozarec kvalitetnega buteljčnega vina ob kosilu. Imam prijatelja, gospoda Terlepa, ki me že zelo dolgo zalaga z vini iz Francije, Španije, Portugalske, Čila in Argentine. Ko sem pred kratkim praznoval 77 let, pa je bilo res skoraj usodno, še posebno dan kasneje, ko je bilo treba posneti 16 epizod Usodnega vina. (Smeh.)

Pa vendar, je bilo kaj v vašem življenju usodnega?
Maja mi je bila usojena, je ena redkih konstant, ki je ob meni v dobrem in slabem, veste, včasih me ni najlažje prenašati in težko me je premakniti. Njena toleranca je brezmejna. In ja, zagotovo je moja Maja tudi usodna.

Kako sta se spopadala z Majinim rakom, vemo namreč, da ob tej bolezni trpi vsa družina, morda celo bolj tisti, ki bolniku skušajo pomagati …
Ko pogledam nazaj, mi je precej nerodno. Ob njeni bolezni se nisem odzval tako, kot bi bilo tr eba, pač pa sem se potuhnil, skril.